S skupino osmošolcev smo dan po poletnem solsticiju izvajali različne astronomske delavnice.
Najprej smo s pomočjo Sončnega kazala (gnomona) opazovali premikanje njegove sence. Opazovali smo, da se dožina sence gnomona spreminja glede na čas. Ko se je vrh sence dotaknil krožnice okrog stojišča gnomona, smo to točko označili. Tako smo dobili presečišči sence in krožnice, ki smo ju povezali z daljico ter določili simetralo daljice. Ta nam je kazala smer lokalnega meridiana (poldnevnika) oz. je potekala v smeri sever – jug. Naknadno smo določili še ostale strani neba ter naše ugotovitve preverili s kompasom in z ročno uro. Ugotovili smo, da je določanje strani neba z gnomonom popolnoma zanesljivo.
Ob Sončevem zenitu (točka, ko je Sonce najvišje na nebu) smo izmerili dolžino sence gnomona, višino gnomona in dolžino vrvice, ki je potekala od vrha gnomona do konca sence. S kotnimi funkcijami in s kotomerom smo izračunali vpadni kot sončnih žarkov oz. višino Sonca v kotnih stopinjah.
Izdelali smo tudi preprosto sončno uro. Pri tem smo si pomagali s prej določeno smerjo za sever, ki smo jo poravnali z oznako za 12. uro. Sončna ura se je izkazala kot dokaj točna.
Več težav smo imeli pri opazovanju Sonca, na katerem smo želeli prešteti njegove pege. S pomočjo camere obscure smo uspeli opaziti le eno večjo pego (verjetno skupek večih peg), opazovanje s teleskopom pa nam zaradi tehničnih težav tokrat ni uspelo, bilo pa je tudi peklensko vroče in Sonce se je zdelo še bližje, kot dejansko je.
Na tla pa smo za lepši izgled delovnega okolja narisali naš Sončev sistem.
